O nas

O nas

Zavetišče Ljubljana je vodilno zavetišče v Sloveniji, ki živalim nudi najvišji strokovni standard oskrbe.

Info

Info

Tukaj najdete aktualna obvestila, novice in številne druge informacije.

Storitve

Storitve

Prizadevamo si ponuditi še več in vas vabimo, da nas obiščete.

Medijsko središče

Medijsko središče

Vse informacije in aktualne objave za medije zbrane na enem mestu.

Za občine
Zavetisce ljubljana logo
Posvoji

Posvoji

Živali na voljo za posvojitev, postopek posvojitve, nasveti za skrb za živali, zgodbe oddanih živali itd.

Najdene

Najdene

Živali, ki so bile najdene in prepeljane v zavetišče, ter postopek vračanja.

Izgubljene

Izgubljene

Če ste žival izgubili, se seznanite s postopkom obveščanja in na naši spletni strani objavite njene slike.

Spomini Milana Hrovatina - prvega vodje zavetišča

Milan Hrovatin3. oktober 2022

Milan Hrovatin se je  z zaposlitvijo na delovno mesto vodje zavetišča iz terenskega veterinarja prelevil v "zavetiščarja". Vse življenje si je želel delati s psi in mački. Delo v zavetišču za hišne živali pa mu je pomenilo tisto največ.

"Delo v zavetišču za živali je plemenito, sanjsko in neizmerno hvaležno. To delo ima dušo in svoje poslanstvo. Pomoč varovancem je plemenito dejanje. Za to delo sem se odločil, ko me je takratni aktualni direktor Živalskega vrta povabil v svoj delokrog.

Iz terenskega veterinarja sem se prelevil v 'zavetiščnika'. Vse življenje sem si pravzaprav želel delati s psi in mačkami. Delo v zavetišču za hišne živali mi je pomenilo največ.

Čas je od takratne družbe zahteval, da primerno poskrbi tudi za štirinožne brezdomce. Bilo jih je veliko.

Ljubljana je takrat neizbežno 'hitro' pristopila k izgradnji zavetišča. Od več aktualnih lokacij je bila izbrana zapuščena farma Ljubljanskih mlekarn na Gmajnici.

Lokacija se mi je zdela odlična, izvedba načrtovalcev in gradbincev pa ne najboljša. Ne najbolj posrečene izvedbe smo popravili v prvih letih delovanja in jih dopolnjevali z manjkajočimi zadevami ter ustreznejšimi rešitvami.

V tistem času so po Sloveniji odpirali tudi prva zavetišča v zasebni lasti. V skladu z zakonom je država vsem, ki so zavetišče ustanavljali, tudi delno finančno pomagala. Na obali je začelo delovati Obalno zavetišče. Zavetišče na Gmajnici pa je bilo prvo mestno zavetišče za brezdomne živali, ustanovljeno s strani lokalne skupnosti.

Pravna osnova za delovanje je temeljila na Zakonu o zaščiti živali in Pravilniku o zavetiščih, ki sta se pozneje večkrat dopolnjevala in spreminjala.

4. oktobra 2002 je bil otvoritveni dan zavetišča na Gmajnicah. Ljubljana je dala Zavetišče pod okrilje Živalskega vrta Ljubljana, saj je samo takšna ureditev bila tisti trenutek pravnoformalno zakonita. Interesi so bili različni. Ta nihanja so vsa leta dodatno obremenjevala moje delo v zavetišču.

Najprej smo bili zaposleni le trije – dva oskrbnika in sam kot veterinar in vodja zavetišča. Delavnik smo imeli od sedme ure zjutraj do devetnajste ure zvečer. Čez noč je bil objekt fizično varovan s strani varnostne službe.

Spominjam se prve zime. Vse je zmrzovalo. Hladno je bilo varovancem in zaposlenim. Ni bilo prijetno, a trudili smo se narediti največ. Vodovodne pipe smo puščali odprte, da je voda ves čas kapljala in tako ni zmrznila. Na prehode kletk smo namestili lopute, da mrzel zrak ni vdiral v prostor. Tako smo preprečili tudi zmrzal. Ustanovitelj je zagotovil dodatno toplotno izolacijo objekta znotraj. Na stropu smo pustili samo lopute za zračenje in tako preprečili izgubo toplote skozi streho. Našteto nas je prvo zimo reševalo najtežjega. Pozneje smo dodali peči za ogrevanje na topli zrak, ki so zunaj zajemale zrak, ga ogrele in vpihale v objekt. Klima na barju je namreč prav posebna. Naredili smo primerjavo zunanje temperature v središču Ljubljane in na lokaciji zavetišča. Rezultati so bili osupljivi. Na Gmajnici je bilo vedno pet do osem stopinj hladneje. Najhuje je bilo, ko je pihalo iz smeri Krima. Takrat nas je res zeblo.

Pa sta minili prva in druga zima. Ob tem smo se veliko naučili. Zaposlili smo še dva sodelavca, saj je bilo dela čedalje več. Za potrebe prevoza smo kupili službeno vozilo – predelan Citroën Berlingo, ki je bil prilagojen in opremljen za odlov in prevoz živali.

Imeli smo tudi pomoč dijakov srednje šole BIC, ki so v okviru opravljanja delovne prakse pomagali pri oskrbi živali, čiščenju boksov, prav tako pa so peljali živali na sprehod. Delali so pod vodstvom in nadzorom svojih mentorjev. Priznati moram, da so nam bili v veliko pomoč. Pomagali so v ambulanti, kjer smo dnevno opravili več operativnih posegov. Pomagali so tudi pri rednih pregledih živali, pri preventivnem ter kurativnem delu …

Pri vodenju psov na sprehod so nam bili v veliko pomoč tudi prostovoljci, s katerimi smo vzpostavili poseben odnos in sodelovanje.

Čeprav sem bil imenovan za vodjo zavetišča, je pravzaprav pomembne odločitve sprejemal in potrjeval Svet zavetišča, ki smo ga ustanovili po uradnem odprtju ustanove. Člani Sveta so bili imenovani, kot je veleval pravilnik. Delovali so prostovoljno in korektno, za kar bi se jim še enkrat zahvalil za ves vloženi trud.

Že prvo pomlad smo začeli akcije odlova zapuščenih živali, predvsem prostoživečih mačk na terenu. Vse živali smo ustrezno pregledali in po potrebi zdravstveno oskrbeli. Če je bilo mogoče, smo mačke sterilizirali oz. kastrirali ter vrnili v njihovo življenjsko okolje. Nekaj je bilo tudi bolnih in poškodovanih. Bilo je tudi veliko primerov mikrosporije oz. t. i. mačje bolezni, za katero smo dovzetni tudi ljudje.

Karantena za mačke, ki ni bila najbolje umeščena, saj je bila ob vhodu v zavetišče, je vsebovala štirinajst kletk. Pozneje se je izkazalo, da bi jih ob največji nujnosti potrebovali najmanj petdeset. Nekako smo se znašli in bolj ali manj uspešno, tudi z improviziranjem, reševali nastalo prostorsko stisko.

Občani so si delo in poslovanje zavetišča predstavljali po svoje. Splošno sprejeto je takrat bilo, da lahko k nam pripeljejo svojo žival kadarkoli, tudi ko se je naveličajo! Pa mačje mladiče, ko pride neljubo leglo na svet in je tu zavetišče, ki poskrbi zanje, in to brezplačno. Ko se otroci naveličajo podarjenega psa in ga tudi starši nimajo časa ali volje oskrbovati, je znova rešitev – zavetišče. Teh primerov in slabe volje je bilo veliko. Nevestni lastniki so svoje neoznačene pse vozili na barje in jih v bližini zavetišča spuščali v veri, da bo zanje poskrbljeno. Seveda smo se za živali vedno potrudili v največji možni meri. Takrat smo živali začeli tudi označevati z mikročipom. Sčasoma se je situacija nekoliko popravila. Ljudje kot družba smo postajali bolj ozaveščeni, hišni ljubljenčki pa niso bili zgolj številka. Tudi število steriliziranih in kastriranih psov in mačk se je povečalo.

Da bi ozaveščenost spodbudili, smo začeli izobraževati šolsko mladino, pa tudi odrasle. Prav tako smo organizirali predavanja, okrogle mize, sprejemali najavljene skupine in jim predstavili naloge ter delo zavetišča. Vse v upanju, da bo sčasoma bolje.

Seveda smo imeli vizijo razvoja in širitve ustanove. Prostora in zapuščenih objektov je bilo takrat v okolici dovolj. Žal je vse hitro propadalo in ob koncu tudi propadlo.

Pri nas je prepogosto tako, da se zadeve lotimo šele takrat, ko ne deluje več. Nato smo primorani hitro sprejeti nove odločitve, pa naj stane, kolikor hoče.

Po štirih letih dela na Gmajnici sem se poslovil v upanju, da se bodo tako pogoji dela za zaposlene kot pogoji za bivanje štirinožnih varovancev sčasoma izboljšali.

Neizmerno sem bil letos vesel, ko so me po šestnajstih letih sprejeli v popolnoma novem, urejenem in sodobnem zavetišču za živali, kakršnega si Ljubljana nedvomno zasluži.

Čestitke ob tej priložnosti zavetišču in vsem zaposlenim."

Milan Hrovatin, DVM (prvi vodja Zavetišča Ljubljana, takrat še Zavetišče Gmajnice)

Živali, ki iščejo dom

Santana
Rezerviran/a
Santana
mladič
Sangria
Rezerviran/a
Sangria
mladič
Ela
Rezerviran/a
Ela
mladič
Kylie
V karanteni
Kylie
mladič

Dogajanje v zavetišču, nasveti in aktualne novice v tvojem e-poštnem predalu

Prijavi se na spletne novice in prejmi informacijo med prvimi