Piki ni vedel, kaj so to sprehodi in povodca sploh ni poznal. Po rehabilitaciji pa je ugotovil, da so sprehodi čudovita stvar, kmalu se je sprostil in veselo raziskoval okolico.
Prva leta Pikijevega življenja niso bila prav nič lepa. Večino časa je bil namreč zaprt v majhnem, temnem prostoru. Zaradi tega se je ob prihodu v zavetišče bal odprtih prostorov, tujcev in hitrih vozil, panično je reagiral na močnejše zvoke in hitre gibe. Bil je preplašen, bežal je od oskrbnikov in se skrival v kotu.
V roke ga je vzela takratna vodja treninga, ki je postopno in z veliko mero potrpljenja začela pridobivati njegovo zaupanje. Šla sta pravzaprav od začetka, saj Piki niti ni vedel, kaj so to sprehodi in povodca sploh ni poznal. Sprehodi so bili zanj od začetka velika muka, saj je hotel le zbežati v boks, na varno. Še prostega gibanja v izpustu ni maral, saj se je bal.
Po treh mesecih potrpežljivega dela in rehabilitacije je Piki pokazal velik napredek. Počasi je ugotovil, da so sprehodi čudovita stvar, kmalu se je sprostil in veselo raziskoval okolico. Navadil se je tudi na ljudi in začel uživati v crkljanju in pozornosti. Po rehabilitaciji je bil Piki pripravljen na drugo priložnost, na nov dom. Potreboval je mirno okolje ter odgovornega, stabilnega in izkušenega skrbnika, ki bi razumel njegove težave. In čakal ga je tri leta.
Dokler ni Pikija obiskal Marjan. Videl ga je že na spletni strani zavetišča, prebral njegov opis in njegovo žalostno zgodbo, zato se je odločil, da ga spozna tudi v živo. Na presenečenje vseh sta se takoj ujela in tako je Piki po štirih letih v zavetišču dobil prvo priložnost za pravi dom.
Po desetih dneh v novem domu sta se nam Marjan in Piki oglasila
»Počasi, ampak res počasi, se privajam na novo okolje. Tukaj imam dovolj prostora za gibanje. Vsak dan imam več sprehodov. Čez dan sem zunaj ali notri, kjer je lepše. Ponoči sem v stanovanju, kjer imam na voljo nekaj ležišč.«
