Novo zavetišče za živali v Ljubljani! Čudovit dan za naše štirinožne ljubljence, izpolnjena želja vseh ljubiteljev živali, uresničene sanje! Hišne živali so na svetu po želji in hotenjih ljudi. So košček žive, osebne narave, ki si ga lahko privoščimo v vsakem, tudi v najbolj urbanem okolju. Razveseljujejo nas in nam olepšajo življenje. Še zlasti psi, ki nas vsak dan vodijo v naravo ter nas sproščajo.
Znano je, da so naši hišni ljubljenci univerzalna zdravilna tabletka brez stranskih učinkov ... Ko si hišno žival omislimo, pa smo seveda zanjo v vseh pogledih odgovorni. Tudi za to, da zanje poskrbimo, ko ostanejo na takšen ali drugačen način brez doma. Zavetišča ne potrebujejo le živali neodgovornih skrbnikov, vzrok je lahko tudi višja sila. Na srečo je ozaveščenost skrbnikov hišnih živali, še zlasti skrbnikov psov, v Sloveniji na vedno višji ravni. K večji ozaveščenosti so med drugim pripomogla tudi zakonska določila, še posebej obvezno vstavljanje mikročipov pasjim mladičem. Zato je na srečo vse manj zavrženih in zapuščenih psov. Žal pa tega ne moremo trditi za mačke, do katerih imamo ljudje še vedno zelo mačehovski odnos. To dokazuje tudi razmeroma veliko hišnih ljubljencev v zavetiščih, ne nazadnje tudi v našem, ljubljanskem.
Z veseljem sem postal član Sveta zavetišča. Nalogo sem opravljal približno 15 let, delo pa je bilo zelo zanimivo in marsikdaj pestro. Skromni začetki, veliko volje in entuziazma med zaposlenimi in vsemi drugimi, ki smo tako ali drugače sodelovali z zavetiščem in s tem pomagali živalim.
Vesel sem bil, da so se stvari okoli ljubljanskega zavetišča sploh začele premikati. To je bilo leta 1994, ko so člani ljubljanskega društva proti mučenju živali našli lokacijo za zavetišče v Medvedjeku pri Velikih Laščah. Lokacijo sem si ogledal z veliko ljubiteljico živali Meto Malus, ki je bila ena velikih pobudnic za izgradnjo zavetišča. Lokacija v Medvedjeku – zapuščeni hlevi – je bila po moji strokovni oceni popolnoma v redu, žal pa so bili tamkajšnji prebivalci proti, zato lokacija ni bila izbrana.
Na srečo je leta 1996 nalogo za izgradnjo ljubljanskega zavetišča prevzel oddelek za gospodarske javne službe in promet, ki ga je vodil Peter Klavs. Pri izdelavi projekta so sodelovali strokovnjaki ljubljanske veterinarske fakultete in ljubljansko društvo proti mučenju živali. V Sloveniji je bilo tedaj po ocenah 150 tisoč registriranih psov in še precej več mačk, pri katerih so prevladovale prostoživeče. Izračunali so, da naj bi v enem letu bilo v zavetišču približno 750 psov – zapuščenih, izgubljenih ... V prvih letih delovanja ljubljanskega zavetišča se je pokazalo, da so bila ta predvidevanja resnična.
V Sloveniji je bilo tedaj le eno uradno registrirano zavetišče za živali, in sicer v Mariboru, ki sta ga vodila zakonca Mueller. Mariborsko zavetišče je začelo delovati leta 1988 in je bilo prva takšna ustanova v nekdanji Jugoslaviji. Vsa čast Mariborčanom.
Osebne zasluge za izgradnjo zavetišča ima nedvomno tudi takratna županja Vika Potočnik, predvsem zato, ker je velika ljubiteljica živali. Prav tako se je zavedala, kako pomembno je zavetišče za slovensko prestolnico.
Ob koncu leta 1997 je bilo določeno, da bo zavetišče na starem odlagališču na Barju, vendar je leto dni pozneje bila izbrana zdajšnja lokacija na Gmajnici. Jeseni 1999 naj bi potekala začetna dela. V podjetju MOL so za izgradnjo zavetišča rezervirali 60 milijonov tolarjev.
Idejo o izgradnji zavetišča smo tedaj pozorno spremljali tudi v reviji Moj pes, kjer sem opravljal delo odgovornega urednika. Odločili smo se, da bomo v tej akciji aktivno sodelovali. Tako sva z znanim slovenskim pevcem Marjanom Zgoncem prevzela organizacijo dobrodelnega koncerta v ljubljanski hali Tivoli. Dobiček od prireditve je bil namenjen izgradnji veterinarske ambulante v bodočem zavetišču. Na koncertu je dobrodelno sodelovalo več kot 20 slovenskih pevcev zabavne glasbe (nihče od povabljenih ni odklonil sodelovanja). Pokrovitelj koncerta je bila Mestna občina Ljubljana, medijski pokrovitelj pa Val 202. Prireditev so vodili Maja Kirar, Andrej Karoli in Janez Dolinar. Županja Vika Potočnik je na prireditvi javno zagotovila, da zavetišče bo. Svojo obljubo je tudi uresničila. Na koncertu je ostalo 803.297 tolarjev dobička.
Z revijo Moj pes smo nadaljevali akcijo zbiranja denarja za opremo ambulante v zavetišču. V vsak izvod revije smo priložili položnice za zbiranje sredstev, ki so se zbirala na posebnem računu, odprtem pri podjetju MOL. Po letu dni se je na računu zbralo več kot dva milijona tolarjev namenskih sredstev za opremo ambulante v zavetišču, kar je približno 5 tisoč evrov.
Da je izgradnja zavetišča nastala, je po svoje prispeval tudi Zakon o zaščiti živali leta 1998. V zakonu je bilo namreč pomembno določilo, da morajo za zapuščene živali poskrbeti lokalne skupnosti, ki pa so lahko podelile koncesije za opravljanje dejavnosti zasebnikom. Tako je poleg ljubljanskega zavetišča nastala vrsta t. i. zasebnih zavetišč, ki so v Sloveniji še vedno v večini. Sam nisem navdušen nad takšno rešitvijo, ker se ob pomanjkljivem nadzoru lahko zgodijo zlorabe. To se je v nekaterih primerih tudi zgodilo. Pri skrbi za zapuščene ne sme biti poglavitna skrb pridobivanje denarja. Po določilih Zakona o zaščiti živali so tako lahko žival po 30 dneh bivanja v zavetišču evtanazirali. V ljubljanskem zavetišču za živali se to nikoli ni zgodilo. Evtanazijo so izvedli le pri zelo starih, hudo bolnih živalih in živalih s hudimi vedenjskimi težavami. Te so evtanazirali po skrbni in natančni strokovni oceni.
Pred odprtjem zavetišča je bilo nekaj vroče krvi glede upravitelja zavetišča. Člani društva proti mučenju živali so bili namreč proti, da bi upravljanje zavetišča prevzeli v ljubljanskem živalskem vrtu, saj tam naj ne bi imeli izkušenj s psi. Želeli so, da bi upravljanje prevzelo društvo. Člani društva so v zvezi s tem tudi zbirali podpise. Prevladalo je mnenje, da mora delo v zavetišču potekati profesionalno, zato upravljanja ne more prevzeti organizacija, ki se z zaščito živali ukvarja ljubiteljsko. Sam menim, da je bila takšna odločitev podjetja MOL pravilna.
Ob vsem je bilo pomembno predvsem to, da je Ljubljana končno dobila to zavetišče. Na začetku so za sprehajanje psov poleg rednih delavcev skrbeli člani društva proti mučenju živali, ki so že imeli nekaj izkušenj s psi. Živali v zavetišču pa so oskrbovali tudi dijaki srednje veterinarske šole, ki so imeli del pouka tudi v učilnici, ki je bila sestavni del zavetišča. Skromen, a precej uporabljan prostor.
Pse pa so peljali na sprehod tudi obiskovalci, pogosto tudi družine z otroki, ki so še zlasti ob koncih tedna množično prihajale v zavetišče. Toda na Svetu zavetišča smo kmalu ugotovili, da to ni najbolj prav. Obiskovalci po navadi niso imeli izkušenj s psi. Tako je prihajalo do pretepov med psi, a na srečo ni bilo resnejših ugrizov. Strokovno gledano takšen način sprehajanja ni bil najbolj prav, saj so psi pridobivali slabe navade in različne oblike neželenega vedenja. Na srečo smo s takšnim načinom kmalu zaključili. Pse so začeli peljati na sprehod usposobljeni sprehajalci, ki so morali opraviti zahtevno izobraževanje in ob koncu tudi izpit. Licenco so morali vsako leto potrjevati. Izobraženi sprehajalci prostovoljci so bili velika strokovna pridobitev za zavetišče.
Kot član Sveta zavetišča sem aktivno sodeloval tudi pri kinološko-strokovnih vprašanjih. Vesel sem bil, da smo pripravili program za usposabljanje sprehajalcev psov in da sem redno sodeloval tudi pri ocenjevanju njihovega praktičnega znanja. Izobraženi sprehajalci tako niso bili več zgolj oskrbniki psov, ampak so pse tudi vzgajali in uspešno odpravljali različne vedenjske težave. Velik in pomemben strokovni korak! Malo manj sem bil vesel naloge, da sem moral pri vedenjsko zelo težavnih psih, predvsem je šlo za neodpravljivo napadalno vedenje, odločati o njihovi evtanaziji. Na srečo pa je bilo takšnih primerov zelo malo, saj je povprečno vsako leto to predstavljalo dva do tri pse.
Ko smo na sejah Sveta zavetišča razpravljali o novem zavetišču za živali, mi je to bilo znanstvena fantastika. Nisem si upal predstavljati, da se bo kdaj uresničilo to, kar zdaj v Ljubljani imamo.
Ko sem nedavno obiskal zavetišče, nisem mogel skriti navdušenja, ne zgolj nad urejenostjo vseh prostorov, ampak tudi programov, ki jih v tej ustanovi izvajajo. Odlično je, da v zavetišču potekajo programi, ki še zlasti pri mladih ustvarjajo pravilen odnos do hišnih živali in živali nasploh, odnos do bitij, ki so v svetu ljudi po naši volji.
Dogajanje v zavetišču, nasveti in aktualne novice v tvojem e-poštnem predalu
-01.svg){kind=logo}
